SVETE MAŠE ⎥⎥ Nedelje in prazniki ob: 09:00⎥⎥ *med tednom samo kadar so oznanjene in sicer vedno ob 18:00.

PRITRKOVALCI

Pritrkovlsko skupino Turn sestavljamo člani različnih generacij. Najstarejši so se k’mp’njanja (pritrkavanja) izučili po praktičnem izročilu. Mlajši se v pritrkavanju urimo na podlagi Mercinovih smernic, strnjenih v zbirki Slovenski pritrkovavec(Gorica, Katoliška knjigarna 1927). Poleg tega pa nikakor ne zanemarjamo podukov, ki nam jih dragoceno podarjajo starejši, bolj izkušeni pritrkovalci.

Pritrkovalci se ob cerkvenih slovesnostih redno oglašamo iz domačega turna, kjer domujejo trije manjši bronasti zvonovi. Glasbeno poustvarjanje izvajamo neposredno s priročnimi kemblji.

Člani mlajšega rodu nastopamo tudi po drugih zvonikih v bližnji in širši okolici. Med pomembnejše nastope uvrščamo vsakoletno pritrkavanje v stolni cerkvi sv. Justa v Trstu v sklopu maše Hvaležnice, ki jo tržaški verniki obhajamo s svojim škofom. V mesecu oktobru je postala že stalnica, udeležba na srečanju pritrkovalskih skupin v kraju Dolenje v Goriških brdih. V letu 2019 smo sprejeli vabilo ZCPZ iz Trsta in sodelovali na božičnem koncertu v tržaški stolnici, kjer smo se predstavili na uglašene cevi, ki jih je za omenjeno priložnost izdelal naš spretni član, Vladimir Novak. V istem letu smo v sklopu praznovanj farnega zavetnika, Sv. Jerneja, priredili srečanje pritrkovalski skupin v našem zvoniku. Počaščeni smo bili z udeležbo sorodnih skupin iz bližnje Furlanije in Slovenije s katerimi ohranjamo prijateljske stike in najrazličnejša izmenjavanja.


PRITRKOVALSKE MELODIJE V IZVEDBI NAŠE SKUPINE:

Predzadnja
Istrska druga
Istrska prva
Štirica
Božična

 

Martin Tul – pritrkovalski mentor skupine

 

Pritrkovalec brez znanja in učenja je kakor avto brez goriva

Pritrkavanje je še edina naša Slovenska umetnost (ne uvožena) katera ne sme propasti. Poskrbimo, da jo pravilno prenesemo na mlajše rodove. Mnoga prekrasna zvonila propa- dajo. Zvoniki samevajo. Ni več tistega čudovitega pritrkavanja za praznike. Ni več prave molitve. Zvonovi ter melodije izpod mladih rok pritrkovalcev ne vabijo več k bogo- služju. Vseveč je avtomatov, robotov v zvonikih, ki so brez duše in navdiha sv Duha. Brez vsakega napora in ljubezni človeka, kakor klopoci ropotajo. Je mar to molitev? Prosim spremenimo to. Mladi potrebujejo spodbudo ter pravo ljubezen do glasbe. Ta nas vse povzdiguje k Bogu. Zvonovi so poleg orgel najbolj mogočna veličastna glasbila. Njihov glas seže prav do vsakega. Čar in moč njihovih glasov v nas zbudi tisto pravo Božjo ljubezen, do molitve, prošnje, zahvale. Naj bo naša prošnja in zahvala vsem, ki skrbite za Božje klicarje zvonove in strokovni napredek glasbenikov – pritrkovalcev.

Spodbudite mlade fante in dekleta, da stopijo podučeni na pot oznanjevalca, ki vabi in kliče z igro zvonov k službi božji. Hvala za vaš trud in pomoč.

Mladi morajo spoznati edinstveno Slovensko kulturno dediščino naših prednikov, ter jo gojiti in razvijati za bodoče rodove.

Zato naprošamo katehere, župnike in druge cerkvene ustanove, da to vabilo pre- nesejo mladim.

Naj ne pozabimo, kaj piše v instrukciji “De musica sacra”, 115. člen: “Priporoča se, da bi vsaka škofija imela ustanovno pevsko ali oglarsko šolo, v kateri bi organisti, zborovodje, pevci in tudi godbeniki dobivali pravilno izobrazbo.” Kako veličastno so zapisane te besede. Pritrkovalci so glasbeniki. Kdo od vas ne ve, da glasbenik igra na inštrument. Kdor igra na inštrument, ga mora znati pravilno rabiti. Vsem nam je tudi znano, da se je potrebno inštrumenta učiti. Tudi pritrkovalci imajo to možnost in pravi- co.

Instruction issued by the

Sacred Congregation of Rites

on September 3, 1958

Diocesan Institutes

115. Moreover, it is recommended that every diocese have a school or institute of chant and organ where organists, choir directors, singers and instrumentalists can be properly trained. In some cases a number of dioceses will prefer to collaborate in organizing such a school. Pastors and others in charge should be alert in detecting, and sending ta- lented young men to these schools, and encourage them in their studies.

Marko Česen – Kolavdator

 


Kratek zgodovinski pregled pritrkovanja na slovenskem

Najstarejši zvon na Slovenskem je bil med prvo svetovno vojno pretopljen. Bil naj bi iz 12.stol. in tudi najstarejši zvon na slovenskem in celo v Evropi. Zelo zanimiva je tudi Šmarna gora nad Ljubljano, kjer zvoni vsak dan ob 11:30 (drugje ob 12:00). Ob tem času pa zvoni zaradi običaja, saj so tako pemagali Turke. Turki so oblegali Šmarno goro kjer so se Slovenci borili. Turški poveljnik je ukazal, naj se ostali vojaki umaknejo, če ne bo zavzel Šmarne gore preden ura odbije 12:00. Slovenci so za to izvedeli in so zvonili uro ob 11:30. Tako so se Turki umaknili in od takrat niso nikoli več napadli Šmarne gore. Da je zvon- jenje spremljalo človeka že dolgo časa se pokaže tudi v tem, da so različni pesniki že zelo zgodaj opisovali zvonove in jih omenjali v svojih pesmih. Ivan Cankar je v eni izmed pesmi zapisal:

“o ti svetega Pavla zvon, ki te slišal več ne bom” Tudi v pesmi Kurent je Ivan Cankar zapisal: “pa se napoti romar v Ljubljano – kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost! Še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobnoveselski šentklavški zvon, Se oči zasvetlijo, se usta nasmehnejo…”

Kdaj točno se je pojavilo pritrkavanje danes še ni ugotovljeno, morda okoli 16. stoletja, zagotovo pa smo Slovenci že pritrkavali v 19. stoletju. Po legendi naj bi takrat neki mojster popravljal zvonove in pri tem je s kladivom tolkel po zvonovih. To se mu je slišalo zelo lepo in začel je tolči po zvonovih po ritmu in znanih melodijah. To je slišal duhovnik in takoj je prihitel v cerkev, vprašal je kaj se dogaja, mojster pa mu je odgovoril, da ga je zaneslo. Duhovnik se zato ni zmenil, temveč je rekel naj bo tiho in naj še enkrat poskusi. Mojster je poskusil in to je tako presenetilo duhovnika, da je takoj sestavil skupino ljudi, ki se je začela učiti pritrkavati. Kmalu potem so začeli pritrkavati s kemblji; to so priključki k zvonovom ki ob nihanju butajo ob stene zvona, tako da povzroča zvok. Nastajale so vedno nove melodije, ki so jih poimenovali zelo preprosto ponavadi kar po številu udarcev nekega zvona. Na začetku so pozna- li le melodije, ki so bile podobne zvokom iz narave, kasneje pa se je pojavilo tudi drobljenje ali ubiranje. Tako so z malim zvonom udarili med vsakim udar- cem katerega koli zvona. Tako je postala melodija bolj gosta in hitrejša.

V zgodovini slovenskih zvonov je bilo slabo tudi to da so med vojnama pobirali zvonove, tako so bili ljudje prisiljeni kupovati nove, ker pa je takrat primanjko-valo denarja so ponekje kupili kar železne zvonove in ne bronastih. Slaba lastnost železnih zvonov je, da je zvok zelo slab in tudi trajanje zvoka je krajše. Ponekod imajo še danes železne zvonove in se zaradi slabega finančne- ga stanja še vedno niso odločili za nakup novih bronastih. Za samo podatek, 1kg brona stane med 15 do 20 slovenskih tisočakov.

Iz knjige Ivana Malavašiča: “Pesmi slovenskih zvonov” (vir: www.zupnija-preska.si)