SVETE MAŠE ⎥⎥ Nedelje in prazniki ob: 09:00⎥⎥ *med tednom samo kadar so oznanjene in sicer vedno ob 18:00.

Stanko Janežič

 

 

 

Stanko Janežič, duhovnik in teolog, prosvetni delavec ter književnik: 100 letnica rojstva 4.8.2020

rojen 4. avg. 1920 pri Sv. Miklavžu -Ormož, Štajerska,  umrl – 2010 v Mariboru.

Prišel je v Mačkolje jeseni 1950 kot župni upravitelj za župnijo Osp in podružnice Mačkolje, Plavje s Spodnjo Škofijo, Korošci in Štramar. Zaradi nove državne meje ne more stopiti v Osp. Biva štiri leta v Mačkoljah. Ob urejanju novonastajajoče župnije dobi g. St. Janežič imenovanje škofovega delegata za Mačkolje.

 

 

 

Ljuba Smotlak :

V Mačkoljah pravimo » Naš gospod Stanko Janežič«

 

Da, z velikim spoštovanjem smo ga vedno preprosto imenovali le GOSPOD. V tem naslovu je v naši preprosti domači navadi izražena vsa naša velika hvaležnost duhovniku Stanku Janežiču, ki nam je bil kot župni upravitelj zavzet, dosleden, natančen, skrben, urejen, daljnoviden … duhovnik in Slovenec. Lahko bi ga imenovali pesnika, saj je ravno v času svojega prihoda k nam izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Romar s kitaro. Kot pisatelj nam je bil nekoliko manj viden, čeprav je v svojih literarnih delih opisoval tudi nekatere naše zanimivosti in živo opisal nekatere vaške posebneže. V času svojega bivanja in študija v večnem mestu Rimu si je pridobil naslov doktorja. Za nas pa je ostal in bo za vedno ne doktor profesor, ampak le naš gospod Stanko Janežič, svetla luč na vrhu visokega svetilnika, pravi kažipot in jasen zgled pobožnega moža in neomajno zvestega sina slovenskega naroda. Kot tak nam ostaja domač, cenjen,nepozaben in vreden naše velike hvaležnosti. Njegova veličina ostaja med nami neomajna in trajna.

Res je bival in delal na Tržaškem najprej nekaj let na Proseku in Kontovelu , toda v majhni vasi Mačkolje je zapustil neizbrisne sledi svojega odličnega delovanja, ki se obrestuje še v naš čas . Tu pa tam beremo nenatančen podatek, da je gospod Janežič služboval v Ospu. Bilo je drugače.Dobil je zares imenovanje za župnega upravitelja v osapski župniji, ki je kljub novonastajajoči državni meji pripadala cerkveno še v celoti tržaški škofiji. Toda gospod Janežič ni mogel preko meje v Osp. Oskrboval pa je kot dušni pastir vse kraje bivše obširne osapske župnije (plavje, Korošci, Štramar, Mačkolje ), ki so se tedaj znašle v Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja. v Gospoda Stanka Janežiča smo Mačoljani toplo sprejeli na jesen leta 1950. Nastanil se je v sicer komaj obnovljeni, med vojno požgani hiši, v kateri ni bilo ne električne ne vodne napeljave in ne sanitarij . Tudi gospodinje ni imel in na hrano je hodil v nekoliko oddaljeno hišo starejše domačinke, ki mu je ljubeznivo stregla cela štiri leta. V svojem skromno opremljenem bivališču je pritlični prostor uredil v pisarno, kjer je dobila stalno mesto v kotu ob vratih njegova kitara, na katero je pripel pas s trakovi vseh treh barv slovenske zastave.

Dušnopastirstvo pri nas in za nas je bilo tedaj obširno in razgibano. Deloma je gospod Stanko Janežič našel mladino že dejavno v cerkvenem pevskem zboru in v verskih organizacijah. Sam pa je dalje organiziral in zbiral otroke, odraščajočo mladino, že odrasle in starejše osebe v verske skupnosti – zato so nastala nova gibanja od Marijine legije do misijonskih, molitvenih in drugih krožkov s povdarkom tistega za edinost kristjanov. Za našo vas, ki ni mogla biti več podružnica Ospa, je pospešil in podpiral rešitev v obliki nove župnije. Tako je že leta1960 bil imenovan kot škofov delegat za nastajajočo župnijo in postal župni upravitelj, ko je bila leta 1963 uradno ustanovljena župnija sv. Jerneja apostola v Mačkoljah. Tedaj muje uspelo pridobiti primerno zemljišče in zgraditi nov župnijski dom. Ob svoji zavzetosti za krepitev narodne zavesti v vseh nas je organiziral in vodil prireditve, kot so bili tedensko izvajani Slovenski večeri z zanimivimiprogramskimi vsebinami. Bili so za nas v nekem smislu ljudska univerza. Na pobudo gospoda Stanka Janežiča se je leta 1962 prvič izvedel Praznik češenj . To je posrečena prireditev, ki se potem izvaja vsako leto in je v teku časa presegel vsa pričakovanja ter se razvil v množično obiskovano pomladno srečanje v povsem slovenski domači organizaciji.

Nemogoče je le v nekaj skromnih vrsticah opisati številne dejavnosti, ki jih je načrtno in dosledno , požrtvovalno in z ljubeznijo izvajal naš gospod Stanko Janežič v korist izročene mu župnije Mačkolje. Ce si je pisal dvevnik, kar je glede na njegove življenjske navade zelo verjetno, potem bi bilo vredno prebrati tiste morebitne beležke, po katerih bi mogli zanesljivo razbrati in ovrednotiti njegovo neprecenljivo delo, katerega uspešnost se obrestuje v naš čas .

29.08.2010 – zadnji obisk g. Stanka Janežiča v Mačkoljah ob priliki praznovanja sv. Jerneja.

___________________

janezic